In odprla so se nova vrata…
“Življenje je kot vožnja s kolesom. Da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati,“ je nekoč zapisal nemški fizik in matematik Albert Einstein. »Nekdo tako pomemben pa gotovo ve, kako se stvari streže!« so si rekli učenci in učenke 4.e z učiteljico Martino. »Čas je, da gremo!« In so šli.
V torek, 18. aprila, so se tako učenci Osnovne šole dr. Franceta Prešerna po dolgem »koronskem« premoru odzvali povabilu uporabnikov VDC-ja v Ribnici in obiskali njihove prostore v Obrtni coni Ugar. Seveda v okviru projekta »Korak k sončku« že drugo leto redno vzdržujemo stike, se srečujemo na prostem ali v prostorih Osnovne šole Ribnica, skupaj ustvarjamo in se podružimo, tu pa se naša skupna zgodba konča. Četrtošolcem namreč v tem času še ni uspelo pokukati v »drugi dom« uporabnikov VDC-ja, tako da so bili prav pošteno radovedni.
In res so imeli kaj videti!
Prijazni obrazi so nas pričakali že na vratih in nas pospremili v prijetne prostore, kjer preživijo precejšen del svojega življenja. Takoj nam je bilo jasno, da uporabniki VDC-ja svoj delavni dan radi preživijo tu. Za začetek jim nikakor ne more biti dolgčas, kajti v mnogih dejavnostih prav vsakdo lahko najde nekaj zase. Spoznali smo delo v lesni delavnici, kjer so tokrat izdelovali pladnje, ter videli naporno, vendar ustvarjalno delo v tekstilni delavnici, kjer prav tako počnejo marsikaj. Nekateri so izdelovali gobeline s prejicami, drugi šivali gobeline z volno, tretji vezli vzorce na blago. Njihovi izdelki, katere si lahko ogledate tudi na njihovi spletni strani, so res čudoviti in uporabni. Četrtošolci niso mogli skrit navdušenja, ko so gledali spretne roke svojih gostiteljev.
V zadnji sobi pa nas je pričakalo še eno presenečenje. Žiga Bižal je s tamkajšnjo skupinico glasbenikov za učence 4.e pripravil čisto pravi glasbeni nastop. Pa ne samo to! S sodelovanjem ribniških učencev mu je uspelo sestaviti čisto pravi tolkalni orkester. Ob vodenem izvajanju različnih pesmi smo se zabavali tako izvajalci kot tudi gledalci. Še en dokaz resnici, da skupaj zmoremo veliko veliko več!
Kljub vsej dobri volji pa nam žal tudi skupaj ni uspelo najti načina, kako ustaviti čas. Ko je ura zažugala s kazalcema, smo tako morali oditi nazaj v šolske prostore, kjer je učence čakalo še nekaj učenja in šolskih nalog.
Kaj mislite, smo obljubili, da se še vrnemo? Seveda, že čakamo novo priložnost, o kateri bomo z veseljem poročali tudi vam.
Tekst in foto: Katja Rus