PIKAPOLONICA ZA NASMEH
Bil je sončen dan. Sprehajala sem se po travniku in občudovala naravo, ki se je počasi prebujala. Počasi bo vse oživelo, sem si mislila. Kako bo spet lepo, vse v cvetju. Ptički bo peli, čebelice bodo letale s cveta na cvet. In ko tako razmišljam, me zmoti majhna, rdeča pikapolonica. Pleza po moji roki in ko jo opazujem, se na mojem obrazu pričara širok nasmeh. Pomislim, kako me lahko majhna stvar osreči.
Pika, poka, pikapolonica,
to sem jaz.
Suknjica rdeča, nekaj črnih pik.
Res nisem velika kot sosedov bik.
Toda vsak, ki me pozna,
prav zares me rad ima.
Pika, poka, pikapolonica,
to sem jaz! (Mira Voglar: Pikapolonica)
Majhna pikapolonica mi je pričarala idejo. Zaradi situacije, v kateri smo, ne moremo obiskati in nastopiti pred starostniki v ribniškem DSO. Zato sklep … zanje naredimo pikapolonice, nanje napišemo misel in jih odnesemo v DSO. Seveda, Katjini in moji pomočnice in pomočniki iz 3.c, 4. a, 4. b, 4. c ter 6. c so bili takoj za. Pod vodstvom učiteljice Katje Rus in mene smo se lotili dela in nastalo je veliko pikapolonic, za vsakega starostnika ena.
In če pomislim, sedaj, na koncu, ko so pikapolonice že v rokah starostnikov … Če je meni prinesla širok nasmeh pikapolonica sredi travnika, koliko nasmehov, veselja in dobre volje so morale prinesti tudi naše pikapolonice …
Vanja Novak